March 2022 - Triniti

Iz oči v oči z Antoniom Banderasom

Posted on March 17, 2022March 17, 2022 by Katjuša

Zazvoni telefon. Na drugi strani glas s FOX TV-ja z vprašanjem: »Poslušaj, a bi naredila intervju z Banderasom?« »S katerim Banderasom?« vprašam, kajti nekako se mi zdi, da najbrž ne misli Antonia Banderasa. Ali pač?

Ko mi pove, naj spakiram kovček, ker letim iz naše predolge zime v sončno špansko Malago, na svetovno premiero serije Genij, v kateri glavno vlogo slavnega umetnika Pabla Picassoja igra ravno on, mi telefon skoraj pade iz rok. Redko se zgodi, a priznam, ostala sem brez besed.

V mislih se mi prikaže slika eksotičnega temnega dolgolasca, s skrivnostnim zapeljivim pogledom iz filma Izvirni greh, v katerem mu v objem pada Angelina Jolie, že naslednji moment ga vidim, kako si nadane masko in v hipu postane neustavljivi magnet za ženske, Zorro, nazadnje pa se ga spomnim iz Almodovarjeve uspešnice Koža, v kateri živim, kjer mu tudi vloga psihopata ne vrže slabe luči na njegov španski temperament. V bistvu ga negativizem lika, vsaj v mojih očeh, niti za trohico ne oplazi. Joj, pa Evita, Frida, Štiri sobe in Ženske na robu živčnega zloma…Vame se naseli kanček vznemirjenja in seveda pozabim, da so od vseh teh filmov minila leta ter da sem jih gledala še kot smrklja. Pozabim, da bo v tem letu dopolnil 58 let in bi mi z lahkoto bil tudi oče. Ne, igralci se ne starajo, oni živijo večno mladi v filmih.

Picassa ni moč razumeti
Do odhoda na veliki dogodek, svetovno premiero prve epizode serije Genij National Geographica o Pablu Picassu, ki je nominirana za deset emmyjev, med drugim za najboljšo serijo, najboljšega glavnega igralca v seriji ali filmu in najboljšega režiserja serije, kar malo lebdim. Končno pride dan, ko poletim v Malago – rojstno mesto znamenitega Picassa in da, tudi Antonia Banderasa. To, da so ravno njega izbrali za takšno pomembno vlogo torej ni zgolj naključje. Ravno obratno, bil je namreč prva izbira in producent Ken Biller je bil presrečen, ko je dobil Antonievo potrditev.

»Najprej sem osupnil, zelo sem se prestrašil. Vlogo Picassa so mi zaupali v obdobju od leta 1926-27 do njegove smrti. Se pravi, od njegovih štiridesetih do njegove smrti, ko je preminil pri starosti 92 let. Ponudba je bila zelo zanimiva, saj je prišla v tandemu z National Geographicom, ustanovo, ki je pomenila zagotovilo, da bo zgodba temeljila na dejstvih. Potem je sledilo to, kar se vedno zgodi pri snemanju biografij. Vemo, kaj je oseba rekla ali naredila, ne vemo pa, zakaj. In marsikaj v življenju Picassa je zelo težko razvozlati. Imel je zelo bogato življenje, polno drame, živopisno in v skladu s svojo umetniško dejavnostjo. Picassovega umetniškega življenja ne moremo razumeti, če ne analiziramo njegovega osebnega življenja in odnosa do žensk,« je komentiral Banderas.

Prvo epizodo serije smo si srečni izbranci pogledali kot eni izmed prvih gledalcev v Muzeju Pabla Picassa v Malagi. Navdušena! Pogostitev po predvajanju nam v krasno dišečem vrtu postreže z obiskom filmske ekipe, a prvi večer Banderasa še ni med njimi. Mi je pa med drugim uspelo spoznati **Alexa Richa**, ki v seriji nastopa kot mladi Picasso, pa Pablovo mati **Mario Jose Bavio** in **Samantho Colley**, ki nastopi kot Dora Maar, ena izmed njegovih številnih žensk. Zabavo kmalu zapustim, saj me zjutraj čaka to, zaradi česar sem sploh prišla – intervju z njim.

Dan D
Začuda mirno zaspim in pričakovanega vzhičenja zjutraj ni. Ne skačem do stropa, ker si bom čez eno uro zrla iz oči v oči z Antoniom Banderasom, ne šibijo se mi kolena, roke se ne tresejo in moj srčni utrip je povsem normalen. No ja, vse do trenutka ko se prebijam mimo varnostnikov skrbno varovanega hotela ob obali in ponosno pokažem osebni dokument ter povem, da sem dogovorjena za intervju. V sobi, za okroglo mizo kjer potekajo intervjuji, nas je hkrati šest novinarjev. Šment, morala si ga bom deliti, a vseeno nam obljubijo, da bomo imeli na voljo z njim vsak po nekaj minut. Vstopim, ko vsi že sedijo in sedem na edino prosto mesto, zraven nekega starejšega čelavega gospoda na moji desni. Ne vidim mu v obraz. Obrnem se, da se predstavim sosedu. Ko mi stisne roko in pogleda globoko v oči, skoraj prebledim, kajti to je nihče drug kot Antonio! Malo šokirana nad videzom, kar seveda uspešno prikrijem z rahlo sramežljivim nasmehom, izustim, da prihajam iz Slovenije. Čudovita država, pripomni, a podatka, če jo je že obiskal, ne dobim, saj smo omejeni s časom in novinarji ga že zasipajo z vprašanji.

Ne gnjavite ekipe
Vprašanja so morala biti vezana izključno na serijo, če si si drznil vprašati kaj osebnega, kar sem seveda poskušala, si dobil očitajoč pogled organizatorke v kotu, ki je vneto pogledovala na uro. A on razlaga energično, krili z rokami, spreminja pogled… V enem trenutku, ko pripoveduje o tem, kako je obiskal še živečo Picassojevo hči Mayo, mu poči celo členek na roki. Prav sem imela.

Strast, ta notranji življenjski ogenj gori v človeku, ne glede na leta. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš. In on ga definitivno ima in z njim obsije vsakogar, ki se pojavi v njegovi bližini.

Malo več kot pol ure, ki so nam jih dali na razpolago, hitro mine in organizatorka ga že odpelje v sosednjo sobo, kjer ga čakajo drugi novinarji. Ojej, nihče mi ne bo verjel, da sem imela intervju z njim, če ne bom imela fotografije! Na nek način mi je vseeno, ostal bo spomin, pa vendar…tolažim se, da imam še eno možnost zvečer, na gala privatni zabavi, kjer so nam seveda prepovedali, da igralce karkoli »gnjavimo«, saj so bile zato namenjene okrogle mize. No, to bomo še videli.

Če se ne fotografiram z vami, mi nihče ne bo verjel!
Osem ur kasneje, slavnostna premiera z rdečo preprogo v Theatru Cervantes. Množice oboževalcev se gnetejo zunaj pred odrom, kjer se bodo vsak čas pojavili igralci. Vzliki navdušenja, ko se pojavi s svojo, spremljevalko, 37-letno Nicole Kimpel. Šele takrat se v celoti zavem kje sploh sem in kaj pomeni rumena zapestnica na mojem zapestju. Kaj bi dali ti ljudje, da bi bili na mojem mestu in se udeležili večerne zabave, kjer se bo Antonio sprehajal brez varnostnikov oziroma jih vsaj ne bo videti v bližini.

Domačini ga imajo res radi, od lokalcev izvem, da ga povzdigujejo v narodnega heroja. Ponovno, le v drugi družbi, si ogledam prvo epizodo, potem pa se noč nadaljuje na terasi luksuznega hotela Miramar, s pogledom na morje, a moje oči iščejo Antonia. Cilj – fotografiranje z njim, kakopak. Kot da bi imela tajno nalogo, najprej preverim kje se nahajajo organizatorji, ki so nam prepovedali fotkanje in ko je zrak čist, poiščem zvezdo večera. Obdan z vsemi ljudmi, ki si ga želijo spoznati, se objema s svojo drago, potem ko je odplesal otvoritveni ples.

Zdaj ali nikoli. Samozavestno stopim do njega in ga prosim, če se lahko fotografiram z njim, ker mi sicer nihče ne bo verjel, da sem bila res tu. »O, Eslovenia! You were sitting on my left today, right?« (O, Slovenija. Danes si sedela na moji levi, je tako?) V celem dopoldnevu intervjujev si me je zapomnil. Priznam, malo pa sem ponosna, saj nas je bilo novinarjev ogromno. Z veseljem se fotografira z mano, jaz pa si mislim, to je to, zdaj lahko grem tudi kar domov. A se je žur šele dobro začel in v roke ob zvokih flamenka dobim ogromen kozarec gin tonika. Dan in noč, kot v filmu. Svojem lastnem. Zjuraj preverim, če se mi ni vse skupaj le sanjalo. S telefona se mi smeji Antonio.

Kakor pravi Pablo Picasso: »Vse kar si lahko predstavljaš, je resnično!« In je.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi, aprila 2018.

Obisk onkologije: “Želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj”

Posted on March 17, 2022March 17, 2022 by Katjuša

Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega na ne vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno, očmi brez vsakršnega sijaja ali upanja na boljši jutri, ki ne zaznajo niti, da si stopil mimo njih, te objame vonj po smrti.

24. december, božični, sveti večer. Naneslo je tako, da sem na ta večer ostala sama. Po lastni izbiri. Vabili so me sem, vabili so me tja, a človek se mora kdaj usesti sam s seboj in prazniki so idealen čas za vpogled vase. Bila so leta, ko sem se ob takšnih dnevih prepuščala žalosti in nisem nikogar pustila blizu, tokrat pa sem se odločila, da bo drugače.

Zakaj ne bi s svojo prisotnostjo komu polepšala večera? Brskala sem po spletu, kako in kje bi lahko bila koristna, koga naj obiščem, komu lahko pomagam in tako sem naletela na Jolando Ravnikar, prostovoljko na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ki vsako leto na ta večer več ur razveseljuje paciente s petjem in igranjem na kitaro. »To si želim!« me prešine, ne vedoč v kaj se spuščam.

K pacientom pristopiš mirno, se predstaviš, poveš, da si jim prišel nekaj zapet, zaigrat, polepšat praznični večer. Ostaneš le, če si želijo slišati. Njihova stanja so namreč zelo različna in si ne želiš biti vsiljiv. Kaj vse se v takšnem večeru doživlja, je težko opisati z besedami.

Jolanda zaigra na strune kitare in zapoje sveto noč. Sama ne izustim niti besede. Enostavno ne gre. Gospodu, ki se še vedno ni premaknil ali pokazal kakršnihkoli drugih znakov življenja, po licu spolzi solza. In takoj naslednja. Ne obriše si jih. Vse ostaja povsem enako.

Solze so edini pokazatelj, da v njem še bije srce, da še čuti in da se ga je glasba globoko dotaknila.

Morda zbudila spomine, morda zavedanje o minljivosti. Kdo ve. Ob tem prizoru me stisne v želodcu in za hip zapustim sobo. Na hodniku se tudi meni ulijejo solze. Takšnih mešanih in nedoločenih občutkov nisem doživela še nikoli. »Zmoreš,« si rečem: »danes si tu za njih in zase.«

Prvi šok je za mano in na srečo je druga soba bolj optimistična. No ja, razen dejstva, da sta v njej dekleti mojih let, kar od mene ponovno zahteva globok vdih. Zaželita si pesem Ne bodi kot drugi in sobo s pesmijo napolnita tudi upanje in mir.

Strah v njunih očeh, ki je bil še malo prej prisoten, se ob besedah »prinesi mi rože, ki divje cvetijo« raztopi v milino. Seveda brez robčkov tudi tukaj ni šlo, oči so se orosile vsem trem. Z Jolando jima stisneva dlani, besede niso potrebne, vse smo si izmenjale s čutnim pogledom in nasmehom.

Nadaljujeva najin pohod in vsaka soba ima s svojimi bolniki svojo zgodbo. »Milo se mi je storilo,« »sam angel vaju je poslal,« »nikogar ni bilo danes k meni, le vi ste prišla,« »želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj,« so besede, ki so me globoko ganile in presunile. Po dveh urah in pol sem imela dovolj.

Telo me je bolelo od teže žalosti in bolečine, a v mojem srcu je bilo toliko radosti in ljubezni kot že dolgo ne. Sploh, ko sem prišla še v zadnjo sobo zame, Jolanda je namreč ostala še nekaj ur!

Na postelji je ležal starejši gospod, spominjal me je na mojega pokojnega dedka. Ko sva že mislili, da si želi spati in sva želeli oditi, naju je presenetil z besedami:

»Ko je človek bolan, ne sme misliti na bolezen, ampak na muziko! Kaj bomo zapeli dekleti? A znata Kje so tiste stezice? Stokrat sem jo na pogrebih že zapel, samo jaz se ne dam, a vesta?«

Kot bi pred mano sedel živahen mladenič, ujet v telesu starca. Skoraj že povsem brez glasu, a vendarle ga hripavost ni motila, da si ne bi dal duška in zapel z vso močjo, kar jo je tisti trenutek premogel. Kakšno veselje, kakšna volja do življenja! Za razliko od njegovega ‘cimra’, ki se je godrnjavo obrnil stran z besedami »meni nič več ne pomaga«.

Ko sem stopila na zrak, me je najprej zadela misel, kako srečna sem lahko in neizmerno hvaležna za svoje zdravje, za življenje. Vsi problemi, ki so se mi še pred urami morda zdeli nerešljivi, so izginili kot milni mehurček.

Vsakega, ki mi bo tarnal zaradi malenkosti, bi najraje poslala na sprehod skozi onkološki inštitut. Da zavonja smrt. Da ga prime za roko in poboža po licu. Da mu zašepeta na uho, da so mu dnevi šteti, da ni večen.

Ker le z zavedanjem minljivosti se lahko zavemo vrednosti življenja. Dokler smo živi in zdravi, imamo možnosti. Spremeniti in doseči vse. Če se tako odločimo.

Ko sem doma blaženo zaprla oči, sem zaslišala tisti glas. »Večno se vas bom spominjala. Hvala.« Hvala vam, draga neznana gospa. Nocoj ste bili moja družina.

Članek je bil objavljen na Metropolitan.si.

Erling Kagge: “Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, ga izklopim”

Posted on March 17, 2022March 17, 2022 by Katjuša

“Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov,” so besede, s katerimi Erling Kagge, norveški raziskovalec, založnik in filozof, vabi bralca na raziskovanje tišine. Njegovi uspešnici Tišina v času hrupa, se je v teh dneh pridružil še slovenski prevod knjige Hoja, korak za korakom.

Dobila sva se v Portorožu, kjer je gostoval kot govorec na konferenci medijskih trendov SEMPL. Večino intervjujev sem pred tem opravila kar sredi vrveža, hrup in občutek, kot da si sredi mravljišča, me nista motila, a pri njem je bilo drugače. Želela sem si mir in TIŠINO. Na voljo sva dobila krasno sejno sobo, s pogledom na morje.

Zadovoljna, z rahlim vznemirjenjem, kajti ne zgodi se vsak dan, da nasproti tebe sedi prvi človek, ki je peš dosegel vse tri vrhove sveta: severni in južni tečaj, kamor se je podal sam, ter Mount Everest, poleg tega pa je sam še dvakrat preplul Atlantski ocean in raziskoval podzemlje New Yorka ter petnajst dni preživel v kanalizaciji! 1310 kilometrov ledene Antarktike je pred 26 leti povsem sam in brez povezave s svetom, osvojil v petdesetih dneh in nočeh. V tem času ni srečal žive duše in takrat se mu je zgodila tišina.

»Ste se že sprehodili v tišini, ob morju?« povežem obe knjigi v vprašanje, medtem pa mu podarim kamen v obliki srca, ki smo ga letos z otroki našli v Kolpi. Kot spomin na Slovenijo. Tudi mi smo, tako kot on, zbiratelji kamenja.

»Od časa do časa iz gora prinesem z mahom obraščen kamen in ga postavim na kuhinjski pult ali v dnevno sobo, kjer naj me spominja na doživetja. Kamne, ki so še posebej lepi, podarim naprej. V pisarni imam vedno kamen,« sem prebrala v njegovi knjigi. Zahvali se mi, iz srca, v tišini, le z globokim pogledom v oči, ki ga od intervjujancev, priznam, nisem navajena, kajti »tišina je v svoji vsebini prav tako bogata kot besede.«

»Nisem še utegnil na sprehod, mi čas ni dopuščal, vsekakor pa zagotovo še bom, obala je čudovita,« sva začela pogovor.

Kako sta povezani vaši dve knjigi, Tišina in Hoja?

Na nek način bi rekel, da zelo. Obe namreč govorita o notranji tišini, vendar z druge perspektive. Morda doseganje tišine preveč povezujemo z mirovanjem. Z meditacijo, z obiskom svetih krajev, z zrenjem v naravo, vse to je stabilno, mirno, medtem ko lahko močna čustvena stanja dosežemo tudi v gibanju, med hojo.

Človeški jeziki odražajo misel, da je življenje en sam dolg sprehod. V enem najstarejših jezikov, ki izvira iz Indije, sanskrtu, se preteklik izraža z besedo »gata« – tisto, kar smo prehodili, prihodnjik pa je »anagata« – tisto, česar še nismo prehodili. Hoja in tišina spadata skupaj. Tišina je tako abstraktna, kot je hoja konkretna.

Zakaj hoja? Vsi, ki imamo otroke, smo se najbrž že srečali z vprašanjem »Zakaj moramo hoditi, če pa se lahko peljemo in še hitreje je«?

(smeh) Res je, tudi jaz sem se srečal s tem. Ravno o tem pišem v knjigi. Preden sem si ustvaril družino, nisem nikoli razmišljal o tem, zakaj je hoja pomembna. Otroci si bili tisti, ki so želeli odgovore. V čem je smisel počasnega premikanja od enega kraja do drugega?

Poskušal sem z očitnimi razlagami, da hoja pripomore k dolgoživosti, bistri spomin, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, toda zmeraj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da je to le pol resnice.

Hoja je nekaj veliko pomembnejšega kot zgolj spisek dobrodejnih učinkov, ki jih lahko prebereš v oglasu za vitaminske dodatke. Zakaj hodimo? Od kje grem in kje je moj cilj? Odgovori so bili zagonetka, ki sem jo želel razrešiti.

Pa ste jo?

O tem je govori druga knjiga. Lahko pa skrčim v eno misel oziroma ugotovitev, ki sem jo izpostavil. Kaj je skrivnost tistih, ki hodimo peš? Ko hodiš, se življenje podaljša. Hoja čas raztegne, namesto, da bi ga skrčila. Splošno znana resnica je, da prihraniš čas, če za pot porabiš dve uri, namesto osem, če bi recimo potoval peš.

To matematično seveda drži, moje izkušnje pa so drugačne – čas teče hitreje, ko pospešim hitrost potovanja. Ko se mi mudi, okoli sebe ničesar ne opazim. Hitim mimo. Ko se z avtom pelješ h gori in mimo tebe drvijo jezerca, pobočja, skale, mah … se življenje oklesti, skrajša se. Ne zaznaš vetra, vonjav, vremena ali spreminjajoče se svetlobe. Noge se ti ne razbolijo, vse je zamegljeno.

Če bi taisto pot prehodil, bi dan postal popolnoma drugačen. Seznanjanje z okolico zahteva čas, ljudje pa skoraj zmeraj izberemo preprostejšo od večih možnosti, torej tisto, ki zahteva manj časa, ki je prikladnješa, toplejša. Ljudje radi delujemo po liniji najmanjšega odpora. Tudi sam kdaj izberem tako, od jutra do večera in če to počnem več dni zapored, mi gre na živce. Rad si izbiram zahtevnejše poti. Pozabljamo, da nam v življenju skoraj nič ni treba, sami si določamo stopnjo težavnosti bivanja.

Filozof Heidegger, ki ga omenjate v svojih zapisih, pravi, da mora biti človek v življenju pripravljen sprejeti breme zato, da bi bil svoboden.

Tako je. Če zmeraj izberemo najlažjo pot, bo vedno zmagala možnost, ki je najmanj zahtevna. Tvoje izbire bodo že vnaprej določene in ne le, da ne boš živel svobodno, pač pa tudi dolgočasno, ljudje pa smo rojeni raziskovalci. Vsi smo se rodili radovednega duha. Otroci se učijo plezati, hoditi, padejo, se poberejo, potem jih, še preden spregovorijo, zanima, kaj se skriva za vsakim obzidjem. Če opazuješ otroka, ugotoviš, da je veselje raziskovanja in premagovanje ovir najmočnejša sila na svetu.

To pogosto omenjate, tudi sami ste raziskovalec, vedno znova iščete nove podvige. Kdaj, oziroma zakaj, po vašem mnenju človek izgubi to otroško navdušenost nad odkrivanjem sveta, nad drobnimi malenkostmi, nad naravo, nad čudežem življenja kot takega?

Prav ste se izrazili. Ne bi sicer rekel, da jo izgubi, prej opusti. Pot raziskovanja namreč ni nekaj, kar začnemo, saj smo se s tem že rodili, a z odraščanjem v naš svet s svojimi vzori posegajo družina, vrtec, šola, prijatelji, družba nasploh. Naše zavedanje se skrči, a to ne pomeni, da ga več ni. Dokler smo živi, se v nas skriva radovedni duh, samo spustiti ga moramo na plan. Čaka na nas.

In kaj nas ovira, da ga ne?

Mi sami. Ker živimo v limitih. Lastnih mejah, ki smo si jih postavili, ki jim od otroštva verjamemo, da so, saj smo tako naučeni. Spoznal sem na tisoče ljudi, na različnih kontinentih in povsod prišel do enakega zaključka. Znebiti se moramo lastnih omejitev, prepričanj, se povezati z naravo, ji prisluhniti in takrat se bo pričel zbujati naš raziskovalni duh. Ne smemo čakati, da tišina pride k nam, sami jo moramo ustvariti. Začnemo lahko že s sprehodom, na katerega s sabo ne vzamemo mobilnega telefona. Recimo.

Na vaših predavanjih je to tema, kateri namenjate posebno pozornost.

Glede na to, da današnje generacije preživijo v povprečju štiri ure dnevno na socialnih omrežjih ali pred ekrani, se mi to zdi pomembno, da. Če bodo dočakali 84 let, bodo 13 let življenja preživeli na družbenih omrežjih. Nisem proti tehnologiji, prinesla je marsikaj dobrega, a dokler bom videval na sprehodih ljudi, ki svoj telefon objemajo kot plišastega medvedka, se ne bom čudil, da so osamljeni, pod stresom in nesrečni.

Navidezna povezanost s celim svetom in hrup okoli nas, nam dajejo občutek, da smo živi. Stalno se mora nekaj dogajati, zadovoljitve iščemo zunaj sebe, namesto, da bi se obrnili v lastno tišino, ki ima velikokrat kaj za povedati, pa ji nočemo prisluhniti.

Zaradi tega, ker nas je strah, da bodo prišli odgovor,i na katere si niti ne upamo postaviti vprašanja? Zadnjič sem slišala izjavo »Kadar se vozim sama v avtu, dam glasbo vedno zelo na glas, da ne slišim svojih misli.« Kar malce žalostno, ni?

Tišina je lahko tudi zelo glasna, bolj kot marsikateri zunanji hrup, seveda. Lahko je neprijetna, potisne te v lastne, globoke občutke, pred katerimi se ne moreš skriti. Vse to je tišina, a ko preideš fazo neprijetnosti, veš, da je bilo vredno. Vmes pa je hoja, notranja pot odkrivanja. (smeh)

Kako pa gledate na tišino v partnerstvu? Spet pridemo do tega, da smo naučeni, da če je človek v partnerstvu tiho, je to znak, da nekaj ni v redu. In pogosto se tudi obnašamo tako, z željo po pozornosti seveda, da nekdo »zasliši« našo tišino.

Tako se lahko obnaša le oseba, ki ni v stiku s svojo lastno tišino. Če te partner ne razume, ko molčiš, mar te ne bo še težje razumel, ko govoriš? V pravem, iskrenem in povezanem partnerstvu je povsem brez besed razumljiva potreba po tišini, o kateri pišem in govorim.

O takšni, ki nam bogati življenje in ne tisti, ki jo povezujemo z žalostjo. In kadar jo partnerja drug drugemu omogočata, hkrati pa jo živita tudi skupaj, takrat govorimo o trenutkih, ko smo »ostali brez besed« ali »ko se je ustavil čas«. Po moji izkušnji, lahko resnično intimo dosežeš šele, ko nekaj časa ne govoriš.

Brez nežnosti, ki spremlja mir, je težko zaznati nianse v ljubečem odnosu, drug drugega razumeti. Blebetanje lahko zlahka postane obrambni mehanizem, da se izognemo resnici. Zavedati se moramo, da ima vsak svojo tišino. Tvoja tišina bo drugačna od moje. Ker je odvisna od našega samoraziskovanja. Zame so najlepši trenutki, ko lahko z nekom skupaj sedim v tišini.

Se ljudje pogosto obračajo na vas, si želijo, da jim pomagate najti tišino?

Direktno ne ravno pogosto, saj povsod ves čas ponavaljam, da mora lastno tišino vsak najti sam in poti do tja je ogromno. Bližnjic ni. Me pa včasih seveda še vedno kdo vpraša za način, tehniko, če mora za to res na južni pol in podobno. Ljudje se pogosto podcenjujejo, ne zavedajo se, česa vsega so sposobni. Treba se je samo lotiti, ne pa se že vnaprej obsoditi na neuspeh in iskati izgovore, zakaj sploh ne začeti.

Intervju je bil objavljen na Metropolitan.si.