Zazvoni telefon. Na drugi strani glas s FOX TV-ja z vprašanjem: »Poslušaj, a bi naredila intervju z Banderasom?« »S katerim Banderasom?« vprašam, kajti nekako se mi zdi, da najbrž ne misli Antonia Banderasa. Ali pač?
Ko mi pove, naj spakiram kovček, ker letim iz naše predolge zime v sončno špansko Malago, na svetovno premiero serije Genij, v kateri glavno vlogo slavnega umetnika Pabla Picassoja igra ravno on, mi telefon skoraj pade iz rok. Redko se zgodi, a priznam, ostala sem brez besed.
V mislih se mi prikaže slika eksotičnega temnega dolgolasca, s skrivnostnim zapeljivim pogledom iz filma Izvirni greh, v katerem mu v objem pada Angelina Jolie, že naslednji moment ga vidim, kako si nadane masko in v hipu postane neustavljivi magnet za ženske, Zorro, nazadnje pa se ga spomnim iz Almodovarjeve uspešnice Koža, v kateri živim, kjer mu tudi vloga psihopata ne vrže slabe luči na njegov španski temperament. V bistvu ga negativizem lika, vsaj v mojih očeh, niti za trohico ne oplazi. Joj, pa Evita, Frida, Štiri sobe in Ženske na robu živčnega zloma…Vame se naseli kanček vznemirjenja in seveda pozabim, da so od vseh teh filmov minila leta ter da sem jih gledala še kot smrklja. Pozabim, da bo v tem letu dopolnil 58 let in bi mi z lahkoto bil tudi oče. Ne, igralci se ne starajo, oni živijo večno mladi v filmih.
Picassa ni moč razumeti
Do odhoda na veliki dogodek, svetovno premiero prve epizode serije Genij National Geographica o Pablu Picassu, ki je nominirana za deset emmyjev, med drugim za najboljšo serijo, najboljšega glavnega igralca v seriji ali filmu in najboljšega režiserja serije, kar malo lebdim. Končno pride dan, ko poletim v Malago – rojstno mesto znamenitega Picassa in da, tudi Antonia Banderasa. To, da so ravno njega izbrali za takšno pomembno vlogo torej ni zgolj naključje. Ravno obratno, bil je namreč prva izbira in producent Ken Biller je bil presrečen, ko je dobil Antonievo potrditev.
»Najprej sem osupnil, zelo sem se prestrašil. Vlogo Picassa so mi zaupali v obdobju od leta 1926-27 do njegove smrti. Se pravi, od njegovih štiridesetih do njegove smrti, ko je preminil pri starosti 92 let. Ponudba je bila zelo zanimiva, saj je prišla v tandemu z National Geographicom, ustanovo, ki je pomenila zagotovilo, da bo zgodba temeljila na dejstvih. Potem je sledilo to, kar se vedno zgodi pri snemanju biografij. Vemo, kaj je oseba rekla ali naredila, ne vemo pa, zakaj. In marsikaj v življenju Picassa je zelo težko razvozlati. Imel je zelo bogato življenje, polno drame, živopisno in v skladu s svojo umetniško dejavnostjo. Picassovega umetniškega življenja ne moremo razumeti, če ne analiziramo njegovega osebnega življenja in odnosa do žensk,« je komentiral Banderas.
Dan D
Začuda mirno zaspim in pričakovanega vzhičenja zjutraj ni. Ne skačem do stropa, ker si bom čez eno uro zrla iz oči v oči z Antoniom Banderasom, ne šibijo se mi kolena, roke se ne tresejo in moj srčni utrip je povsem normalen. No ja, vse do trenutka ko se prebijam mimo varnostnikov skrbno varovanega hotela ob obali in ponosno pokažem osebni dokument ter povem, da sem dogovorjena za intervju. V sobi, za okroglo mizo kjer potekajo intervjuji, nas je hkrati šest novinarjev. Šment, morala si ga bom deliti, a vseeno nam obljubijo, da bomo imeli na voljo z njim vsak po nekaj minut. Vstopim, ko vsi že sedijo in sedem na edino prosto mesto, zraven nekega starejšega čelavega gospoda na moji desni. Ne vidim mu v obraz. Obrnem se, da se predstavim sosedu. Ko mi stisne roko in pogleda globoko v oči, skoraj prebledim, kajti to je nihče drug kot Antonio! Malo šokirana nad videzom, kar seveda uspešno prikrijem z rahlo sramežljivim nasmehom, izustim, da prihajam iz Slovenije. Čudovita država, pripomni, a podatka, če jo je že obiskal, ne dobim, saj smo omejeni s časom in novinarji ga že zasipajo z vprašanji.
Ne gnjavite ekipe
Vprašanja so morala biti vezana izključno na serijo, če si si drznil vprašati kaj osebnega, kar sem seveda poskušala, si dobil očitajoč pogled organizatorke v kotu, ki je vneto pogledovala na uro. A on razlaga energično, krili z rokami, spreminja pogled… V enem trenutku, ko pripoveduje o tem, kako je obiskal še živečo Picassojevo hči Mayo, mu poči celo členek na roki. Prav sem imela.
Strast, ta notranji življenjski ogenj gori v človeku, ne glede na leta. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš. In on ga definitivno ima in z njim obsije vsakogar, ki se pojavi v njegovi bližini.
Malo več kot pol ure, ki so nam jih dali na razpolago, hitro mine in organizatorka ga že odpelje v sosednjo sobo, kjer ga čakajo drugi novinarji. Ojej, nihče mi ne bo verjel, da sem imela intervju z njim, če ne bom imela fotografije! Na nek način mi je vseeno, ostal bo spomin, pa vendar…tolažim se, da imam še eno možnost zvečer, na gala privatni zabavi, kjer so nam seveda prepovedali, da igralce karkoli »gnjavimo«, saj so bile zato namenjene okrogle mize. No, to bomo še videli.
Če se ne fotografiram z vami, mi nihče ne bo verjel!
Osem ur kasneje, slavnostna premiera z rdečo preprogo v Theatru Cervantes. Množice oboževalcev se gnetejo zunaj pred odrom, kjer se bodo vsak čas pojavili igralci. Vzliki navdušenja, ko se pojavi s svojo, spremljevalko, 37-letno Nicole Kimpel. Šele takrat se v celoti zavem kje sploh sem in kaj pomeni rumena zapestnica na mojem zapestju. Kaj bi dali ti ljudje, da bi bili na mojem mestu in se udeležili večerne zabave, kjer se bo Antonio sprehajal brez varnostnikov oziroma jih vsaj ne bo videti v bližini.
Domačini ga imajo res radi, od lokalcev izvem, da ga povzdigujejo v narodnega heroja. Ponovno, le v drugi družbi, si ogledam prvo epizodo, potem pa se noč nadaljuje na terasi luksuznega hotela Miramar, s pogledom na morje, a moje oči iščejo Antonia. Cilj – fotografiranje z njim, kakopak. Kot da bi imela tajno nalogo, najprej preverim kje se nahajajo organizatorji, ki so nam prepovedali fotkanje in ko je zrak čist, poiščem zvezdo večera. Obdan z vsemi ljudmi, ki si ga želijo spoznati, se objema s svojo drago, potem ko je odplesal otvoritveni ples.
Zdaj ali nikoli. Samozavestno stopim do njega in ga prosim, če se lahko fotografiram z njim, ker mi sicer nihče ne bo verjel, da sem bila res tu. »O, Eslovenia! You were sitting on my left today, right?« (O, Slovenija. Danes si sedela na moji levi, je tako?) V celem dopoldnevu intervjujev si me je zapomnil. Priznam, malo pa sem ponosna, saj nas je bilo novinarjev ogromno. Z veseljem se fotografira z mano, jaz pa si mislim, to je to, zdaj lahko grem tudi kar domov. A se je žur šele dobro začel in v roke ob zvokih flamenka dobim ogromen kozarec gin tonika. Dan in noč, kot v filmu. Svojem lastnem. Zjuraj preverim, če se mi ni vse skupaj le sanjalo. S telefona se mi smeji Antonio.
Kakor pravi Pablo Picasso: »Vse kar si lahko predstavljaš, je resnično!« In je.
Članek je bil objavljen v reviji Obrazi, aprila 2018.