Tag: Katja Štingl

Iz oči v oči z Antoniom Banderasom

Posted on by Katjuša

Zazvoni telefon. Na drugi strani glas s FOX TV-ja z vprašanjem: »Poslušaj, a bi naredila intervju z Banderasom?« »S katerim Banderasom?« vprašam, kajti nekako se mi zdi, da najbrž ne misli Antonia Banderasa. Ali pač? 

Ko mi pove, naj spakiram kovček, ker letim iz naše predolge zime v sončno špansko Malago, na svetovno premiero serije Genij, v kateri glavno vlogo slavnega umetnika Pabla Picassoja igra ravno on, mi telefon skoraj pade iz rok. Redko se zgodi, a priznam, ostala sem brez besed. 

V mislih se mi prikaže slika eksotičnega  temnega dolgolasca, s skrivnostnim zapeljivim pogledom iz filma Izvirni greh, v katerem mu v objem pada Angelina Jolie, že naslednji moment ga vidim, kako si nadane masko in v hipu postane neustavljivi  magnet za ženske, Zorro, nazadnje pa se ga spomnim iz Almodovarjeve uspešnice Koža, v kateri živim, kjer mu tudi vloga psihopata ne vrže slabe luči na njegov španski temperament. V bistvu ga negativizem lika, vsaj v mojih očeh, niti za trohico ne oplazi. Joj, pa Evita, Frida, Štiri sobe in Ženske na robu živčnega zloma…Vame se naseli kanček vznemirjenja in seveda pozabim, da so od vseh teh filmov minila leta ter da sem jih gledala še kot smrklja. Pozabim, da bo v tem letu dopolnil 58 let in bi mi z lahkoto bil tudi oče. Ne, igralci se ne starajo, oni živijo večno mladi v filmih. 

Picassa ni moč razumeti
Do odhoda na veliki dogodek, svetovno premiero  prve epizode serije Genij National Geographica o Pablu Picassu, ki je nominirana za deset emmyjev, med drugim za najboljšo serijo, najboljšega glavnega igralca v seriji ali filmu in najboljšega režiserja serije, kar malo lebdim.  Končno pride dan, ko poletim v Malago – rojstno mesto znamenitega Picassa in da, tudi Antonia Banderasa. To, da so ravno njega izbrali za takšno pomembno vlogo torej ni zgolj naključje. Ravno obratno, bil je namreč prva izbira in producent Ken Biller je bil presrečen, ko je dobil Antonievo potrditev.

»Najprej sem osupnil, zelo sem se prestrašil. Vlogo Picassa  so mi zaupali v obdobju od leta 1926-27 do njegove smrti. Se pravi, od njegovih štiridesetih do njegove smrti, ko je preminil pri starosti 92 let. Ponudba je bila zelo zanimiva, saj je prišla v tandemu z National Geographicom, ustanovo, ki je pomenila zagotovilo, da bo zgodba temeljila na dejstvih. Potem je sledilo to, kar se vedno zgodi pri snemanju biografij. Vemo, kaj je oseba rekla ali naredila, ne vemo pa, zakaj. In marsikaj v življenju Picassa je zelo težko razvozlati. Imel je zelo bogato življenje, polno drame, živopisno in v skladu s svojo umetniško dejavnostjo. Picassovega umetniškega življenja ne moremo razumeti, če ne analiziramo njegovega osebnega življenja in odnosa do žensk,« je komentiral Banderas.

Prvo epizodo serije smo si srečni izbranci pogledali kot eni izmed prvih gledalcev v Muzeju Pabla Picassa v Malagi. Navdušena!   Pogostitev po predvajanju nam v krasno dišečem vrtu postreže z obiskom filmske ekipe, a prvi večer Banderasa še ni med njimi. Mi je pa med drugim uspelo spoznati Alexa Richa, ki v seriji nastopa kot mladi Picasso, pa Pablovo mati Mario Jose Bavio in Samantho Colley, ki nastopi kot Dora Maar, ena izmed njegovih številnih žensk. Zabavo kmalu zapustim, saj me zjutraj čaka to, zaradi česar sem sploh prišla – intervju z njim.

Dan D
Začuda mirno zaspim in pričakovanega vzhičenja zjutraj ni. Ne skačem do stropa, ker si bom čez eno uro zrla iz oči v oči z Antoniom Banderasom, ne šibijo se mi kolena, roke se ne tresejo in moj srčni utrip je povsem normalen. No ja, vse do trenutka ko se prebijam mimo varnostnikov skrbno varovanega hotela ob obali in ponosno pokažem osebni dokument ter povem, da sem dogovorjena za intervju. V sobi, za okroglo mizo kjer potekajo intervjuji, nas je hkrati šest novinarjev. Šment, morala si ga bom deliti, a vseeno nam obljubijo, da bomo imeli na voljo z njim vsak po nekaj minut. Vstopim, ko vsi že sedijo in sedem na edino prosto mesto, zraven nekega starejšega čelavega gospoda na moji desni. Ne vidim mu v obraz. Obrnem se, da se predstavim sosedu. Ko mi stisne roko in pogleda globoko v oči, skoraj prebledim, kajti to je nihče drug kot Antonio! Malo šokirana nad videzom, kar seveda uspešno prikrijem z rahlo sramežljivim nasmehom, izustim, da prihajam iz Slovenije. Čudovita država, pripomni, a podatka, če jo je že obiskal, ne dobim, saj smo omejeni s časom in novinarji ga že zasipajo z vprašanji. 

Ne gnjavite ekipe
Vprašanja so morala biti vezana izključno na serijo, če si si drznil vprašati kaj osebnega, kar sem seveda poskušala, si dobil očitajoč pogled organizatorke v kotu, ki je vneto pogledovala na uro. A on razlaga energično, krili z rokami, spreminja pogled… V enem trenutku, ko pripoveduje o tem, kako je obiskal še živečo Picassojevo hči Mayo, mu poči celo členek na roki. Prav sem imela.

Strast, ta notranji življenjski ogenj gori v človeku, ne glede na leta. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš. In on ga definitivno ima in z njim obsije vsakogar, ki se pojavi v njegovi bližini.

Malo več  kot pol ure, ki so nam jih dali na razpolago, hitro mine in organizatorka ga že odpelje v sosednjo sobo, kjer ga čakajo drugi novinarji. Ojej, nihče mi ne bo verjel, da sem imela intervju z njim, če ne bom imela fotografije! Na nek način mi je vseeno, ostal bo spomin, pa vendar…tolažim se, da imam še eno možnost zvečer, na gala privatni zabavi, kjer so nam seveda prepovedali, da igralce karkoli »gnjavimo«, saj so bile zato namenjene okrogle mize. No, to bomo še videli. 

Če se ne fotografiram z vami, mi nihče ne bo verjel!
Osem ur kasneje, slavnostna premiera z rdečo preprogo v Theatru Cervantes. Množice oboževalcev  se gnetejo zunaj pred odrom, kjer se bodo vsak čas pojavili igralci. Vzliki navdušenja, ko se pojavi s svojo, spremljevalko, 37-letno Nicole Kimpel. Šele takrat se v celoti zavem kje sploh sem in kaj pomeni rumena zapestnica na mojem zapestju. Kaj bi dali ti ljudje, da bi bili na mojem mestu in se udeležili večerne zabave, kjer se bo Antonio sprehajal brez varnostnikov oziroma jih vsaj ne bo videti v bližini.

Domačini ga imajo res radi, od lokalcev izvem, da ga povzdigujejo v narodnega heroja. Ponovno, le v drugi družbi, si ogledam prvo epizodo, potem pa se noč nadaljuje na terasi luksuznega hotela Miramar, s pogledom na morje, a moje oči iščejo Antonia. Cilj – fotografiranje z njim, kakopak. Kot da bi imela tajno nalogo, najprej preverim kje se nahajajo organizatorji, ki so nam prepovedali fotkanje in ko je zrak čist, poiščem zvezdo večera. Obdan z vsemi ljudmi, ki si ga želijo spoznati, se objema s svojo drago, potem ko je odplesal otvoritveni ples.

Zdaj ali nikoli. Samozavestno stopim do njega in ga prosim, če se lahko fotografiram z njim, ker mi sicer nihče ne bo verjel, da sem bila res tu. »O, Eslovenia! You were sitting on my left today, right?« (O, Slovenija. Danes si sedela na moji levi, je tako?) V celem dopoldnevu intervjujev si me je zapomnil. Priznam, malo pa sem ponosna, saj nas je bilo novinarjev ogromno. Z veseljem se fotografira z mano, jaz pa si mislim, to je to, zdaj lahko grem tudi kar domov. A se je žur šele dobro začel in v roke ob zvokih flamenka dobim ogromen kozarec gin tonika. Dan in noč, kot v filmu. Svojem lastnem. Zjuraj preverim, če se mi ni vse skupaj le sanjalo. S telefona se mi smeji Antonio.

Kakor pravi Pablo Picasso: »Vse kar si lahko predstavljaš, je resnično!« In je. 

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi, aprila 2018.

Erling Kagge: “Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, ga izklopim”

Posted on by Katjuša

“Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov,” so besede, s katerimi Erling Kagge, norveški raziskovalec, založnik in filozof, vabi bralca na raziskovanje tišine. Njegovi uspešnici Tišina v času hrupa, se je v teh dneh pridružil še slovenski prevod knjige Hoja, korak za korakom.

Dobila sva se v Portorožu, kjer je gostoval kot govorec na konferenci medijskih trendov SEMPL. Večino intervjujev sem pred tem opravila kar sredi vrveža, hrup in občutek, kot da si sredi mravljišča, me nista motila, a pri njem je bilo drugače. Želela sem si mir in TIŠINO. Na voljo sva dobila krasno sejno sobo, s pogledom na morje.

Zadovoljna, z rahlim vznemirjenjem, kajti ne zgodi se vsak dan, da nasproti tebe sedi prvi človek, ki je peš dosegel vse tri vrhove sveta: severni in južni tečaj, kamor se je podal sam, ter Mount Everest, poleg tega pa je sam še dvakrat preplul Atlantski ocean in raziskoval podzemlje New Yorka ter petnajst dni preživel v kanalizaciji! 1310 kilometrov ledene Antarktike je pred 26 leti povsem sam in brez povezave s svetom, osvojil v petdesetih dneh in nočeh. V tem času ni srečal žive duše in takrat se mu je zgodila tišina.

»Ste se že sprehodili v tišini, ob morju?« povežem obe knjigi v vprašanje, medtem pa mu podarim kamen v obliki srca, ki smo ga letos z otroki našli v Kolpi. Kot spomin na Slovenijo. Tudi mi smo, tako kot on, zbiratelji kamenja.

»Od časa do časa iz gora prinesem z mahom obraščen kamen in ga postavim na kuhinjski pult ali v dnevno sobo, kjer naj me spominja na doživetja. Kamne, ki so še posebej lepi, podarim naprej. V pisarni imam vedno kamen,« sem prebrala v njegovi knjigi. Zahvali se mi, iz srca, v tišini, le z globokim pogledom v oči, ki ga od intervjujancev, priznam, nisem navajena, kajti »tišina je v svoji vsebini prav tako bogata kot besede.«

»Nisem še utegnil na sprehod, mi čas ni dopuščal, vsekakor pa zagotovo še bom, obala je čudovita,« sva začela pogovor.

Kako sta povezani vaši dve knjigi, Tišina in Hoja?  

Na nek način bi rekel, da zelo. Obe namreč govorita o notranji tišini, vendar z druge perspektive. Morda doseganje tišine preveč povezujemo z mirovanjem. Z meditacijo, z obiskom svetih krajev, z zrenjem v naravo, vse to je stabilno, mirno, medtem ko lahko močna čustvena stanja dosežemo tudi v gibanju, med hojo.

Človeški jeziki odražajo misel, da je življenje en sam dolg sprehod. V enem najstarejših jezikov, ki izvira iz Indije, sanskrtu, se preteklik izraža z besedo »gata« – tisto, kar smo prehodili, prihodnjik pa je »anagata« – tisto, česar še nismo prehodili. Hoja in tišina spadata skupaj. Tišina je tako abstraktna, kot je hoja konkretna. 

Zakaj hoja? Vsi, ki imamo otroke, smo se najbrž že srečali z vprašanjem »Zakaj moramo hoditi, če pa se lahko peljemo in še hitreje je«?

(smeh) Res je, tudi jaz sem se srečal s tem. Ravno o tem pišem v knjigi. Preden sem si ustvaril družino, nisem nikoli razmišljal o tem, zakaj je hoja pomembna. Otroci si bili tisti, ki so želeli odgovore. V čem je smisel počasnega premikanja od enega kraja do drugega?

Poskušal sem z očitnimi razlagami, da hoja pripomore k dolgoživosti, bistri spomin, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem, toda zmeraj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da je to le pol resnice.

Hoja je nekaj veliko pomembnejšega kot zgolj spisek dobrodejnih učinkov, ki jih lahko prebereš v oglasu za vitaminske dodatke. Zakaj hodimo? Od kje grem in kje je moj cilj? Odgovori so bili zagonetka, ki sem jo želel razrešiti.

Pa ste jo?

O tem je govori druga knjiga. Lahko pa skrčim v eno misel oziroma ugotovitev, ki sem jo izpostavil. Kaj je skrivnost tistih, ki hodimo peš? Ko hodiš, se življenje podaljša. Hoja čas raztegne, namesto, da bi ga skrčila. Splošno znana resnica je, da prihraniš čas, če za pot porabiš dve uri, namesto osem, če bi recimo potoval peš.

To matematično seveda drži, moje izkušnje pa so drugačne – čas teče hitreje, ko pospešim hitrost potovanja. Ko se mi mudi, okoli sebe ničesar ne opazim. Hitim mimo. Ko se z avtom pelješ h gori in mimo tebe drvijo jezerca, pobočja, skale, mah … se življenje oklesti, skrajša se. Ne zaznaš vetra, vonjav, vremena ali spreminjajoče se svetlobe. Noge se ti ne razbolijo, vse je zamegljeno.

Če bi taisto pot prehodil, bi dan postal popolnoma drugačen. Seznanjanje z okolico zahteva čas, ljudje pa skoraj zmeraj izberemo preprostejšo od večih možnosti, torej tisto, ki zahteva manj časa, ki je prikladnješa, toplejša. Ljudje radi delujemo po liniji najmanjšega odpora. Tudi sam kdaj izberem tako, od jutra do večera in če to počnem več dni zapored, mi gre na živce. Rad si izbiram zahtevnejše poti. Pozabljamo, da nam v življenju skoraj nič ni treba, sami si določamo stopnjo težavnosti bivanja.

Filozof Heidegger, ki ga omenjate v svojih zapisih, pravi, da mora biti človek v življenju pripravljen sprejeti breme zato, da bi bil svoboden.

Tako je. Če zmeraj izberemo najlažjo pot, bo vedno zmagala možnost, ki je najmanj zahtevna. Tvoje izbire bodo že vnaprej določene in ne le, da ne boš živel svobodno, pač pa tudi dolgočasno, ljudje pa smo rojeni raziskovalci. Vsi smo se rodili radovednega duha. Otroci se učijo plezati, hoditi, padejo, se poberejo, potem jih, še preden spregovorijo, zanima, kaj se skriva za vsakim obzidjem. Če opazuješ otroka, ugotoviš, da je veselje raziskovanja in premagovanje ovir najmočnejša sila na svetu.

To pogosto omenjate, tudi sami ste raziskovalec, vedno znova iščete nove podvige. Kdaj, oziroma zakaj, po vašem mnenju človek izgubi to otroško navdušenost nad odkrivanjem sveta, nad drobnimi malenkostmi, nad naravo, nad čudežem življenja kot takega?

Prav ste se izrazili. Ne bi sicer rekel, da jo izgubi, prej opusti. Pot raziskovanja namreč ni nekaj, kar začnemo, saj smo se s tem že rodili, a z odraščanjem v naš svet s svojimi vzori posegajo družina, vrtec, šola, prijatelji, družba nasploh. Naše zavedanje se skrči, a to ne pomeni, da ga več ni. Dokler smo živi, se v nas skriva radovedni duh, samo spustiti ga moramo na plan. Čaka na nas.

In kaj nas ovira, da ga ne?

Mi sami. Ker živimo v limitih. Lastnih mejah, ki smo si jih postavili, ki jim od otroštva verjamemo, da so, saj smo tako naučeni. Spoznal sem na tisoče ljudi, na različnih kontinentih in povsod prišel do enakega zaključka. Znebiti se moramo lastnih omejitev, prepričanj, se povezati z naravo, ji prisluhniti in takrat se bo pričel zbujati naš raziskovalni duh. Ne smemo čakati, da tišina pride k nam, sami jo moramo ustvariti. Začnemo lahko že s sprehodom, na katerega s sabo ne vzamemo mobilnega telefona. Recimo.

Na vaših predavanjih je to tema, kateri namenjate posebno pozornost.

Glede na to, da današnje generacije preživijo v povprečju štiri ure dnevno na socialnih omrežjih ali pred ekrani, se mi to zdi pomembno, da. Če bodo dočakali 84 let, bodo 13 let življenja preživeli na družbenih omrežjih. Nisem proti tehnologiji, prinesla je marsikaj dobrega, a dokler bom videval na sprehodih ljudi, ki svoj telefon objemajo kot plišastega medvedka, se ne bom čudil, da so osamljeni, pod stresom in nesrečni.

Navidezna povezanost s celim svetom in hrup okoli nas, nam dajejo občutek, da smo živi. Stalno se mora nekaj dogajati, zadovoljitve iščemo zunaj sebe, namesto, da bi se obrnili v lastno tišino, ki ima velikokrat kaj za povedati, pa ji nočemo prisluhniti. 

Zaradi tega, ker nas je strah, da bodo prišli odgovor,i na katere si niti ne upamo postaviti vprašanja? Zadnjič sem slišala izjavo »Kadar se vozim sama v avtu, dam glasbo vedno zelo na glas, da ne slišim svojih misli.« Kar malce žalostno, ni?

Tišina je lahko tudi zelo glasna, bolj kot marsikateri zunanji hrup, seveda. Lahko je neprijetna, potisne te v lastne, globoke občutke, pred katerimi se ne moreš skriti. Vse to je tišina, a ko preideš fazo neprijetnosti, veš, da je bilo vredno. Vmes pa je hoja, notranja pot odkrivanja. (smeh) 

Kako pa gledate na tišino v partnerstvu? Spet pridemo do tega, da smo naučeni, da če je človek v partnerstvu tiho, je to znak, da nekaj ni v redu. In pogosto se tudi obnašamo tako, z željo po pozornosti seveda, da nekdo »zasliši« našo tišino.

Tako se lahko obnaša le oseba, ki ni v stiku s svojo lastno tišino. Če te partner ne razume, ko molčiš, mar te ne bo še težje razumel, ko govoriš? V pravem, iskrenem in povezanem partnerstvu je povsem brez besed razumljiva potreba po tišini, o kateri pišem in govorim.

O takšni, ki nam bogati življenje in ne tisti, ki jo povezujemo z žalostjo. In kadar jo partnerja drug drugemu omogočata, hkrati pa jo živita tudi skupaj, takrat govorimo o trenutkih, ko smo »ostali brez besed« ali »ko se je ustavil čas«. Po moji izkušnji, lahko resnično intimo dosežeš šele, ko nekaj časa ne govoriš.

Brez nežnosti, ki spremlja mir, je težko zaznati nianse v ljubečem odnosu, drug drugega razumeti. Blebetanje lahko zlahka postane obrambni mehanizem, da se izognemo resnici. Zavedati se moramo, da ima vsak svojo tišino. Tvoja tišina bo drugačna od moje. Ker je odvisna od našega samoraziskovanja. Zame so najlepši trenutki, ko lahko z nekom skupaj sedim v tišini.

Se ljudje pogosto obračajo na vas, si želijo, da jim pomagate najti tišino?

Direktno ne ravno pogosto, saj povsod ves čas ponavaljam, da mora lastno tišino vsak najti sam in poti do tja je ogromno. Bližnjic ni. Me pa včasih seveda še vedno kdo vpraša za način, tehniko, če mora za to res na južni pol in podobno. Ljudje se pogosto podcenjujejo, ne zavedajo se, česa vsega so sposobni. Treba se je samo lotiti, ne pa se že vnaprej obsoditi na neuspeh in iskati izgovore, zakaj sploh ne začeti. 

Intervju je bil objavljen na Metropolitan.si.

Ali Mahlodji: “Strah je naš najboljši prijatelj!”

Posted on by Katjuša

Ko si v avstrijski šoli begunec iz Irana, ime ti je Ali, tvojega drugega imena nihče ne zna niti izgovoriti, to ni najboljša vstopna točka za uspešno kariero. Lahko bi tako kot mnogi drugi priseljenci vozil taksi ali prodajal teheranske preproge, a Ali Mahlodji, večkrat nagrajeni soustanovitelj mednarodno priznanega start-upa WHATCHADO, vizionar in motivacijski govorec, je izbral drugačno pot. Srečala sva se v Portorožu, na konferenci SEMPL, kjer me je očaral s prvim stiskom roke.

SEMPL, Matjaž Očko

Ali, medtem ko okoli naju vsi drvijo, se nama nikamor ne mudi in za intervju imava veliko časa. Tako sem si izbrala. Ali ni to nekaj, kar je v današnjem svetu prava redkost in vrednota? Čas. Ki ga, vsaj tako pravijo, nihče nima. Kako gledate na to? Kam za vraga se vsem tako mudi?
Dobro vprašanje, všeč ste mi. Nihče me še nikoli ni vprašal tega, vsi novinarji bi od mene radi le recept za uspeh (smeh). Pred desetimi leti, ko sem imel 27 let, sem bil menedžer za posebne projekte pri večjem podjetju. Imel sem precej denarja, dober avto, a nisem imel časa za družino in prijatelje. Takrat je kar naenkrat, čez noč, star komaj 53 let, umrl moj oče. Spomnim se dneva v bolnišnici, ko so mi povedali, da se mu je ustavilo srce.

‘Nisem imel časa, da se poslovim’, sem rekel zdravniku. ‘Veste kaj gospod Mahlodji? Nihče se nima časa posloviti’, mi je odgovoril zdravnik. Takrat sem se zavedel, da ima vsak od nas dnevno na voljo 24 ur, prav vsak na svetu, a mi smo tisti, ki sprejmemo odločitev, kako jih bomo porabili.

Svet od nas zahteva nenehno pozornost. Socialni mediji, mobilni telefoni, časopisi, sodelavci, prijatelji, vedno je nekaj. Kar moramo razumeti je to, kar ste omenili na začetku – čas je odločitev! Poleg fokusa, komu in čemu namenjamo svoj čas. K meni na življenjski trening prihajajo ljudje, ki pravijo ‘Družina mi je zelo pomembna’. Ko jim rečem, naj mi pokažejo svoj koledar, vidim, da v njem sploh ni prostora za družino. Kaj je torej zares njihova prioriteta? 

Absolutno premalo se zavedamo, da smo tukaj le za določen čas in da sta pomembna tukaj in zdaj. Čisto preveč živimo v preteklosti ali prihodnosti, medtem ko življenje drvi mimo nas. Naučiti se moramo živeti v trenutku in na voljo nam je ogromno orodij, ki nam to omogočajo – od joge, meditacije, vaj čuječnosti … Minljivosti in vrednosti časa se zavemo le, ko se nam nekaj neprijetnega zgodi, takrat se tudi spremenimo.

Ali človek za spremembo res potrebuje takšno negativno izkušnjo? Nam rdeče zastave, ki plapolajo vse okoli nas, res niso dovolj? Ali jih le nočemo videti, slišati?
Če vprašamo psihologe, bodo izpostavili le dva razloga, zakaj se človek spremeni. Ker si resnično želi, je navdušen nad tem, ima morda partnerja, prijatelja in gresta v to skupaj, se podpirata, drug razlog pa izvira iz strahu. Pred še več bolečine, neprijetnih občutkov in temu človek reče dovolj!

Samo poglejmo, kako se otrok uči hoditi. Najprej je navdušen, ker vidi starše hoditi in si tega želi tudi on. Potem ugotovi, da to tudi boli, saj pade, a je navdušenje močnejše in se pobere. Doživlja oboje. In tako se začne učenje, ki nas spremlja vse življenje.

Ali bomo ostali na tleh ali pa se bomo pobrali. Ali bomo znova in znova ponavljali iste napake, ki se nam bodo pojavljale v vedno hujši obliki, ali pa se bomo razvili in spremenili način svojega delovanja, razmišljanja. Če nočemo videti opozorilnih znakov, življenje slej ko prej poskrbi za udarec, ki ga ne moremo spregledati. Ali pač. (smeh)

Svet od nas zahteva nenehno pozornost.

V svojih motivacijskih govorih ljudi vabite v spremembo, v akcijo. Kakšen je prvi korak k temu?
Da se lahko zgradi nekaj novega, bolj kvalitetnega in zdravega, je najprej treba podreti staro – naša prepričanja, vzorce, navade … Ta pot ni preprosta, zato nanjo ne stopajte sami. Vsakdo okoli vas lahko prispeva nekaj, česar sami še ne veste, zato se bodite pripravljeni učiti in sprejeti nova znanja, izkušnje.

Okoli sebe poiščite ljudi, ki vam lahko pri tem pomagajo. Bodisi takšne, ki so sami prehodili to pot in vas lahko usmerijo, bodisi takšne, ki so vam zgled, vzor. Načinov in poti je ogromno, izberite tisto, kar bo delovalo za vas. 

SEMPL

Poudarjate, da vsak izmed nas nosi zgodbo, ki jo je vredno povedati, ljudi tudi spodbujate k temu, vaša spletna platforma je polna življenjskih zgodb. Menim, da imamo vsi tudi poglavja, ki pa jih neradi preberemo na glas, si ne upamo in jih držimo zase. Včasih jih skrivamo tudi pred samimi seboj. Je morda ravno v tem ključ do uspeha? Da odklenemo te dele sebe in povemo na glas?
Navdušen sem nad vami, iz srca hvala, da postavljate prava vprašanja. Ko je govora o uspehu, se vedno poudarja le uspeh kot tak. Vidimo uspešne ljudi in njihove dosežke, o njih se piše, govori, se jim čestita, le redki pa se vprašajo, kakšna je bila pot tega človeka, da je prišel do tja. In ravno to počnemo na naši video platformi Whatchado.com.

Odkrivamo ozadja, zgodbe posameznikov o njihovem življenju in zaposlitvi. Ljudje, ki so pripravljeni spregovoriti tudi o svoji temni plati, bolečini, so vzor mnogim, saj jim dajo vedeti, da niso sami. Vsi imamo lastne izzive in ni ga priročnika na svetu, ki bi nam jih rešil. Premagani izzivi so tisti, ki nas delajo močnejše in svet potrebuje pogumne in močne ljudi, zato, za božjo voljo ljudje, pogovarjajte se med sabo! To je lepota življenja!

Prepričan sem, da vsakdo nosi svojo zgodbo o uspehu, ki zagotovo vključuje tudi neuspeh, padec, kajti ravno to je tisto, po čemer se uspešni ljudje razlikujejo od neuspešnih. Ker se zavedajo, da je za pravi napredek včasih potrebno spremeniti smer. Ker so sposobni opustiti preteklost in se hitro prilagoditi drugačnim okoliščinam, kar jim omogoča, da se v življenju naučijo veliko novih stvari in ker znajo krizo obrniti sebi v prid.  

Ljudem na naši platformi pomagamo, da najdejo svoje pravo poslanstvo, delo, ki jih bo osrečevalo in izpolnilo njihov potencial.

Kje v ljudeh vidite največjo omejitev, da tega ne storijo, da se ne izpostavijo in držijo v ozadju? Čemu takšen strah?
Strah je naš najboljši prijatelj. Strah ti vedno pokaže, kaj ti je v življenju pomembno in kje se zate skrivajo dragocene informacije.

Da se lahko zgradi nekaj novega, bolj kvalitetnega in zdravega, je najprej treba podreti staro – naša prepričanja, vzorce, navade.

Česa se pred izzivi, pa naj bodo osebni ali poslovni, ustrašimo?
Negotovosti. Neznanega. Nimamo izkušnje in ne vemo, kako se bo nekaj izteklo, končalo, kaj sledi. Ne zaupamo v neznano. Ne povemo, da nas je strah. Ljudje so nam pripravljeni prisluhniti, pomagati, samo povedati je treba. ‘Strah me je, ne počutim se varno, mi lahko pomagaš?’ Je to res tako zaplateno? Vsi ljudje bi radi videli mavrico, a ne marajo dežja. To ne gre. 

Poleg strahu pa je velika omejitev tudi občutek nevrednosti. ‘Ne bom zmogel, nisem dovolj dober, ne zaslužim si’. Opažam, da je to pri ljudeh zelo, zelo pogosto. Vse, kar nas osebnostno ovira na poti do uspeha, se skriva v nas samih, rešitev pa je v zdravljenju našega notranjega otroka.

Večina strahov izvira iz prvih let našega otroštva in tja moramo pogledati. Odgovor se skriva v najbolj temnih delih, kamor si najmanj želimo, a je nujno potrebno, če se želimo počutiti samozavestno, stabilno, varno, odločno, kar bi lahko rekli, da so vrline uspešnih ljudi.  Če smo starši, kar sam sem, imam skoraj enoletno hči, pa smo odgovorni tudi zanje, v smislu lastnega zdravljenja in zavedanja seveda.

Čez deset, dvajset let se nam bodo smejali. Rekli bodo: “Oče, imeli ste najboljšo možno tehnologijo in ste jo uporabljali za ‘selfije’? Verjamem, oziroma upam, da jo bodo oni uporabljali za kaj bolj pametnega.

SEMPL

Sledi tenutek, ko mi Ali pokaže fotografijo hčere in seveda mi ne uide podatek, da imam tudi sama dva otroka. Ker imava čas, si lahko privoščiva deset minutno debato o tem, kaj pomeni biti starš, kakšne bodo nove generacije otrok in oba se strinjava, da smo v času prehoda, kot da bi treščili skupaj stara in nova generacija. 
Želim si, da se moji otroci kot odrasli ne bi soočali s takšnimi strahovi, kot sem se jaz, da jih ne bi prevzeli nase. Da bodo razumeli, da so to moji strahovi in ne njihovi. Kot otrok sem namreč precej strahov povzel od svojih staršev, saj to niso bile generacije, ki bi se ukvarjale z zdravljenjem in to sem ugotovil šele pred leti.

Imel sem svojo službo, denar, pa me je bilo še vedno strah, če bom imel za hrano, kaj če vse izgubim in podobno. Seveda, bili smo begunci, ta strah je bil pri starših vedno prisoten, sam pa ga res ne potrebujem. Kadarkoli pri sebi naletimo na strahove, se moramo zato najprej vprašati, če so sploh naši. 

Kot staršu mi je cilj, da moji otroci zrastejo v samozavestne odrasle, z zavedanjem, da so dovolj dobri takšni, kot so. 

Z lastnimi izkušnjami na več kot 40 delovnih mestih ter po pogovoru z več kot 6500 ljudmi iz stotih različnih držav (od avstrijskega predsednika, mednarodnih glasbenih in športnih zvezdnikov do najbližjega soseda) ste postali soustanovitelj mednarodno priznane in večkrat nagrajene zaposlitvene platforme Whatchado.com. Kakšna prelomnica v življenju se vam je zgodila, da ste po vsem tem prišli do te ideje? Je bilo navdušenje ali bolečina?
Svoje življenje sem vedno organiziral okoli svojega dela, po diplomi iz računalniškega programiranja zasedal različne tehnološke položaje, a moje bistvo me je vedno vleklo k temu, da pomagam otrokom, kot sem jaz in da naučim ljudi kako najbolje izkoristiti tukaj in zdaj.

Lahko rečem, da je bila prelomnica smrt mojega očeta. Torej bolečina. Takrat sem si vzel čas in se poglobil vase. Kdo sem, kaj si zares želim. Ugotovil sem, da si želim pri svojem delu imeti več časa za razmišljanje, da bi lahko opravljal delo drugače. Ne takrat, ko so se pojavi, ampak ko sem v toku in se se čutim, da sem sposoben dobro opraviti, da si to želim. Hotel sem samo poslušati svoj bioritem ter si organizirati delo okrog mojega življenja in ne obratno, kot je bilo do takrat.

In tako ste postali učitelj na Dunaju ter kasneje še s tremi prijatelji ustanovili podjetje.
Tako je. Delovno okolje, kot ga poznamo danes, v večini primerov ne omogoča takšnega načina delovanja, kot sem si ga želel. Preprosto ni sprejemljivo, da si človek pred začetkom naloge vzame čas za razmislek o njej, vse mora biti opravljeno hitro in vendar vseeno od tebe pričakujejo visoko učinkovitost.

To, da ima človek ves čas ogromno dela in je pod stresom, je postalo statusni simbol, merilo uspešnosti. Če tega ni, nisi uspešen. Želel sem si izstopiti s tega vrtiljaka, oziroma ga zavrteti v drugo smer in sem ga.

Kako?
S spremembo, ki se vedno začne v nas samih. V odločitvi, da si želim drugo pot, in zaupanju, da le-ta obstaja. Pa ne le ena, več njih, ki jih prejšnja leta nisem niti opazil. 

Vsi ljudje bi radi videli mavrico, a ne marajo dežja. To ne gre. 

Je to prihodnost? Kakšne spremembe se obetajo v strukturi zaposlovanja, kaj se bo moralo zrušiti, da se bo lahko postavilo na novo?
Toge strukture, kot so dela od 9.00 do 17.00, čakanje na 25-dnevni letni dopust, delati ves čas le za eno podjetje v celotni karieri in se upokojiti pri 65 letih. To bo moralo iti najprej. Človek bi moral zamenjati službo vsakih pet let. Zakaj, se najbrž sprašujete. Zaradi osebnega razvoja, rasti, novih izzivov in prav tako zaradi razvoja podjetja. Novi ljudje, nove ideje.

Svetovni ekonomski forum je objavil veliko študijo, ki kaže, da 65 odstotkov delovnih mest, ki jih bomo opravljali v naslednjih desetih letih, še ne obstaja. Kot vidim, je eden največjih izzivov vodenja v prihodnjih letih usmerjanje zaposlenih v negotovo prihodnost. Na splošno bodo delovni vzorci postajali vedno bolj prilagojeni. Ljudje bodo lahko delali od skoraj kjerkoli.

Za menedžerje to pomeni, da bodo morali postati bolj podobni življenjskemu trenerju kot nekemu glavnemu poveljniku. Zaposlene bodo morali pripeljati na pravo pot, jim dodeliti naloge v skladu z njihovimi sposobnostmi in biti njihov mentor. Trg in gospodarstvo se bosta spreminjala in če bodo podjetja želela odreagirati na te spremembe, bodo morala sprejeti tudi prilagodljiv poslovni model.

In vi, v vašem podjetju, ste ga?
Kljub mnogim, ki so napovedovali, da to ne bo delovalo in se mi celo posmehovali, lahko rečem, da smo ga. Danes je pri nas zaposlenih več kot 30 ljudi iz 15 držav. Kar imamo skupnega, so iste sanje in v ta namen združujemo generacije ljudi, ki delujejo v isto smer. Ponosen sem, da je najmlajši star 17, najbolj izkušen pa 54 let.
 Ko ljudje delajo skupaj, je v eni sobi toliko različnih pogledov na svet in to sproža inovacije, da lahko skupaj ustvarimo boljšo prihodnost.

Odličen sogovornik ste, hvala, z vami bi se lahko pogovarjala še ure, a dajva počasi končati. Imam le še eno vprašanje. Kaj ima ljubezen z vsem tem, o čemer sva se danes pogovarjala? 
Sledi premor, tišina, Ali globoko vzdihne in oči se mu orosijo. Vpraša, če me lahko objame. Z veseljem sprejmem objem.

Ljubezen je odgovor na vse. Mislim, da to poje Lionel Richie v eni izmed svojih pesmi, verjamem pa, da jih je bilo kar nekaj, ki pravijo isto. Ljubezen je resnični odgovor. Ko začnemo brezpogojno ljubiti in sprejemati, v prvi vrsti sebe, se začne lepota življenja. Težava sodobnega sveta je, da vse prevečkrat ljubimo tisto, kar dobimo od zunaj. Materialne stvari, status, kako nas vidijo drugi.

Samo poglejmo recimo na Instagram, ljudje ljubijo število všečkov. Vse to nadomeščamo s pravo ljubeznijo. Tisto, ki je osnova našega bivanja. Narava se nikoli ne sprašuje, če je dovolj dobra, volk tudi ne pride do medveda in ga vpraša ‘Hej medo ali sem jaz dovolj dober?’ Živali imajo naravni nagon, one čutijo. Mi pa smo pozabili na to.

Članek je bil objavljen na www.metropolitan.si.